Kočevske Poljane (krajše Poljane) sodijo med najstarejša naselja na območju nekdanjega kočevarskega jezikovnega otoka. Čeprav se naselbina neposredno omenja šele leta 1564, pa naj bi bila poljanska cerkev dokumentirana že v 14. stoletju. Na podlagi imena, ki označuje prostor ob polju ali poljanah, tj. ob ravnici oziroma na obdelanem, kultiviranem svetu, zgodovinarji sodijo, da so lokacijo že pred prihodom prvih kočevarskih naseljencev poselili Slovenci. Sorodna krajevna poimenovanja lahko sicer izven Slovenije najdemo tudi v s Slovenci poseljenimi kraji na avstrijskem Koroškem.
Ne glede na ime pa je v 16. stoletju v Poljanah živelo izključno kočevarsko prebivalstvo. Avstrijski popisi tudi kasneje v naselju nikoli niso zaznali večjega števila Slovencev. Delež se je povečal šele po razpadu Avstro-Ogrske, a so Poljane vse do druge svetovne vojne ostale pretežno kočevarski kraj. Značilne so bile denimo polemike z začetka devetdesetih let 19. stoletja, ko naj bi novi župnik ob nastopu službe izjavil, da bo župnijo v petih letih poslovenil. Do leta 1932 so bile Poljane samostojna župnija, potem pa del črmošnjiške župnije.
Poljane sprva niso bile posebno velike, saj so v 16. stoletju obsegale le tri cele kmetije (hube), ki so bile takrat razdeljene med sedem posestnikov, kar pomeni približno trideset do petintrideset prebivalcev. Leta 1770 naj bi v vasi, ki je bila sedež občine in župnije, našteli 29 hiš, a je v vojaškem zemljevidu iz tega obdobja vrisanih samo dvanajst hiš in cerkev. Slednja je bila po priloženem opisu tudi edina trdna stavba v kraju. Leta 1869 so v Poljanah našteli največje število prebivalcev, skupaj 243, potem pa je sledil upad, ki je bil še posebej izrazit na prelomu stoletja, nadaljeval pa se je tudi pozneje. Leta 1931 je v 43 hišah živela skoraj tretjina manj vaščanov kot šest desetletij prej.
Krajevni leksikon Dravske banovine je pred drugo svetovno vojno zabeležil, da v Poljanah ob šoli, ki je obstajala že od leta 1820, deluje še gasilsko društvo. Ljudje so se preživljali s prodajo poljščin in sadja v Novo mesto, medtem ko so odjemalce za jajca našli v Dolenjskih Toplicah, za vino pa pri okoliških gostilničarjih. Živino so prodajali na sejmih, les pa vozili na parno žago v Stražo. Poljanska župnija, ki se je osamosvojila leta 1792, je v predvojnih letih štela nekaj nad petsto duš. Drugi viri dodajajo, da so Poljančani na poljih gojili žita in kasneje krompir, mrvo s travnikov pa so sušili na kozolcih.
V začetku decembra 1941 je v okviru zaukazanega preseljevanja na Štajersko vas zapustilo 117 ljudi. Pod vplivom nekaterih posameznikov, med njimi župnika Augusta Schaura, malo pred selitvijo umrlega poljanskega domačina, se je v črmošnjiški dolini za odhod odločil nižji delež kočevarskega prebivalstva kot drugje po Kočevskem. Vendar so del tistih, ki so ostali, z obtožbo, da sodelujejo z okupatorjem in od italijanske družbe Emona kupujejo zemljišča za rojake, ki bi se radi vrnili, maja 1942 iz Poljan, Občic in Starih Žag izgnali partizani. Vas med vojno sicer ni utrpela večje škode, saj je bilo ob osvoboditvi poškodovanih ali uničenih le osem od 31 hiš. V njih je živelo 91 ljudi.
Povojni razvoj Poljan je zaznamovala ustanovitev kmečko obdelovalne zadruge, ki je delovala do leta 1952, pa tudi preimenovanje v Kočevske Poljane leta 1953. Število prebivalstva, ki je v povojnih desetletjih najprej naraščalo, se povzpelo nad 120 ljudi, je ob prelomu tisočletja začelo ponovno upadati, tako da se je danes zmanjšalo za tretjino. Zaradi ohranjene stavbne in urbanistične dediščine pa so Poljane z lokalnim odlokom ovrednotene kot kulturni spomenik, ki ob vaških hišah in pokopališču s kočevarskimi nagrobniki vključuje tudi poznobaročno cerkev sv. Andreja v vasi in bližnjo romarsko cerkev Marije Pomočnice kristjanov iz 17. stoletja. Nekdanji župnijski skedenj v naselju je bil v letih 2012 in 2013 preurejen v kulturno dvorano Augusta Schaura.
