Vas se v virih prvič omenja leta 1564. Slovensko poimenovanje Občice naj bi izviralo iz skupne (občinske) zemlje vaščanov, iz česar zgodovinarji sklepajo, da so kraj že pred priselitvijo staro nemško govorečega prebivalstva, vsekakor pa pred letom 1450, poselili Slovani. Kočevarsko ime so razlagalci izpeljevali iz priimka Krapfl oziroma Krapfel, ki je bil na širšem kočevskem prostoru izpričan še v poznih tridesetih letih 19. stoletja. Drugi raziskovalci krajevne etimologije so menili, da bi bila podlaga za poimenovanje lahko tudi priimka Krapf ali Kropf. Podobno naj bi imena po priimkih dobile še nekatere kočevarske vasi, na primer Kunč, Štalcerji, Kuhlarji itd.
Urbar iz leta 1574 je v Občicah registriral dve celi kmetiji (hubi), ki pa sta bili takrat že razdeljeni med pet lastnikov, od katerih naj bi po jezikovnih analizah eden imel izvorno slovenski, štirje pa kočevarski priimek. Med 20 do 25 prebivalci vasi je tako prevladovala kočevarska identiteta. Izpeljank priimka, ki naj bi Občicam dal ime Krapflern, v tem času v naselju ni več zaslediti. Sredi 19. stoletja je bilo v Občicah dvajset hiš s 27 družinami, največje število prebivalcev pa je naselbina dosegla leta 1869. V 24 hišah je takrat živelo 129 ljudi. Potem je zaradi izseljevanja število vaščanov začelo upadati. Leta 1921 so jih popisovalci našteli le 56. Dobro poldrugo desetletje kasneje izdani Krajevni leksikon Dravske banovine je v Občicah zabeležil 80 ljudi v 19 hišah. Posestnikov je bilo 18, kočar samo eden. Vaščani so se preživljali s pridelovanjem krompirja, pšenice, ječmena, rži in fižola za prodajo v Novem mestu. V Stražo, kamor so na žago vozili les, so prodajali tudi jabolka in slive, medtem ko so odjemalce za živino našli na sejmih, za vino (pretežno so v Občicah gojili trtno sorto izabela) pa v bližnji okolici. Literatura navaja, da so si pomagali tudi s čebelarjenjem in pripreganjem.
Ob preselitvi Kočevarjev je decembra 1941 vas zapustilo 59 ljudi iz štirinajstih družin. Tako kot v drugih krajih v črmošnjiški dolini se je tudi tu za izselitev odločil manjši delež kočevarskega prebivalstva kot drugod na Kočevskem, a so del tistih, ki so ostali, iz Občic maja 1942 izgnali partizani. V letih 1944 in 1945 je po selitvi iz roških gozdov v Občicah deloval sedež komande partizanskih relejnih postaj TV-15 za vso Slovenijo oziroma za 145 kurirskih postaj, kolikor jih je v tistem času delovalo na Slovenskem.
Občice so kot ena redkih vasi na Kočevskem konec vojne dočakale razmeroma nepoškodovane. Uporabnih je ostalo dvajset od štiriindvajsetih hiš, v naselju pa je prebivalo skoraj sedemdeset ljudi. Število prebivalcev se je do leta 1961 še nekoliko povečalo, na skupaj 75 vaščanov, potem pa podobno kot drugod z nihanji navzgor in navzdol začelo upadati, tako da je v Občicah danes uradno okoli šestdeset prebivalcev. Na prisojnem pobočju vasi je zaradi ugodne prometne lege zraslo več počitniških in stanovanjskih hiš, a se je z v register kulturne dediščine vpisano vrhkletno kočevarsko kamnito hišo iz prve polovice 19. stoletja na hišni številki 6 ohranil tudi del starejše stavbne zapuščine.
Leta 1992 ustanovljeno Društvo Kočevarjev staroselcev je ob cesti proti Semiču obnovilo tudi staro domačijo, v kateri je poleg društvenih prostorov urejena muzejska zbirka, v sosednji zgradbi pa so na ogled makete kočevarskih vasi in hiš. V sadovnjaku ob domačiji člani društva vzdržujejo gensko banko starih sadnih sort, nekoč značilnih za Kočevsko.
