Kot pove že krajevno ime, so območje vasi Stare Žage, ki se razteza v tesni dolini Divjega potoka, zgodovinsko zaznamovali žagarski obrati. Soteska Divjega potoka je bila z močnim padcem za razvoj žagarstva še posebej primerna in že v 16. stoletju je po urbarskih zapisih ob njem obratovalo šest vodnih žag, ki pa so po mnenju zgodovinarjev začele nastajati že precej prej. Poleg žagarskih obratov je leta 1574 v Starih Žagah delovalo več mlinov in ene stope. Od žaganega lesa se je zaradi pomanjkanja ustreznih proizvodnih zmogljivosti dalo relativno dobro živeti, tako da so Kočevarji deske z vozovi prevažali ne samo po Dolenjskem in Beli krajini, temveč tudi na Hrvaško.
V desetletjih med obema svetovnima vojnama je v Starih Žagah zato obratovalo tudi več vodnih žag, medtem ko je število mlinov upadlo. Les so v tistem času pretežno izvažali na Sušak, kjer je bilo najbližje jugoslovansko pristanišče, ljudje pa so se ukvarjali tudi s čebelarstvom. Med so prodajali v Ljubljano. Nekateri hišni gospodarji so imeli poleg tega vinograde v Semiški gori in v Novi Gori.
Kljub temu pa se je izseljevanje začelo že dokaj zgodaj, saj je bilo največje število prebivalcev v Starih Žagah zabeleženo leta 1869, ko je v devetnajstih hišah živelo 138 ljudi, do tridesetih let 20. stoletja pa je z občasnimi nihanji število vaščanov padlo na 97. Leta 1936 naj bi bilo, če gre verjeti podatkom, od dvajsetih hiš obljudenih zgolj sedem, v zadnjih letih pred vojno pa sta ob Divjem potoku delovala samo še dva mlina in dve žagi ter elektrarna, ki jo je imel v lasti posestnik Josef Juran.
Konec decembra 1941 se je iz Starih Žag izselilo 77 Kočevarjev. Partizani so po kapitulaciji Italije, ko so bila zaplenjena številna motorna vozila, orožje in tehnična sredstva, stavbe v vasi uporabljali za skladiščenje vojnega plena in delovanje partizanskih delavnic. Tako so v naselju nastale avtomehanična, puškarska, usnjarska in čevljarska delavnica ter delavnici za popravilo in polnjenje akumulatorjev in za popravilo relejnih postaj. Obenem so Stare Žage predstavljale stičišče partizanskih poti in obveščevalno križišče za vso Slovenijo. Zaradi fizične bližine vojaškega in političnega vodstva v Rogu so se v vasi zbirali številni aktivisti in partijski kadri, ki so čakali na zveze in razporeditev oziroma prevzem novih nalog. Po ofenzivi oktobra 1943 so Nemci v Starih Žagah sicer poškodovali puškarsko delavnico, a pri tem utrpeli tudi znatne izgube ob eksploziji nastavljenih min. Partizansko gibanje je zatem obnovilo proizvodnjo v vasi. Poleg mehanične, usnjarske, krojaške, čevljarske, elektromehanične in radijske delavnice je v naselju deloval še ekonomat centralnih partizanskih bolnišnic s svojimi delavnicami. Nekatere izmed njih so se pozneje preselile v Črmošnjice in v Srednjo vas, orožarske delavnice pa so bile po ofenzivi nameščene v Novi Gori. Žaga Matthiasa Spreitzerja, ki se ni izselil s sonarodnjaki, je s tehničnim lesom oskrbovala tudi partizanske baze in postojanke v Rogu, vključno z Bazo 20.
Čeprav so nemški vojaki aprila 1945 znova prodrli do Starih Žag, pa so ob tem povzročili le manjšo škodo. Ob koncu vojne je bilo v vasi uporabnih enajst od dvanajstih hiš, v njih pa je prebivalo 56 ljudi, med njimi tudi redki kočevarsko govoreči vaščani, ki so med vojno podpirali partizane. V naslednjem desetletju je število prebivalcev naraslo na šestdeset. Potem je začelo upadati in se do danes skoraj prepolovilo. Večina hiš v vaškem jedru je novih ali prenovljenih, pri čemer predvsem starejše stavbe ob sedanji cestni povezavi proti Semiču deloma še kažejo tipične značilnosti kočevskega stavbarstva. Ohranila sta se tudi Spreitzerjeva žaga in mlin s kovačijo, ki ju je do prodaje leta 1960 vzdrževal njegov sin. Ostali mlini in žage so že desetletja v razvalinah, ker po drugi svetovni vojni ni bilo interesa, da se ohranijo.
